Psihiatra v večini primerov potrebujejo starši, ne otroci

Kazalo:

Psihiatra v večini primerov potrebujejo starši, ne otroci
Psihiatra v večini primerov potrebujejo starši, ne otroci
Anonim

»Ljubezen do otrok kot taka ne obstaja!« trdi slavni beloruski psihoterapevt in pediater dr. Andrej Metelski, ki je našim bralcem znan po svojih nestandardnih stališčih do drugih življenjskih tem. V današnji številki "Doktorja" vam v prevodu ponujamo le najpomembnejše trenutke iz njegovega intervjuja o odnosu staršev do lastnih otrok. Upoštevajte, da je ta pogovor precej nenavaden, celo zastrašujoč, vendar upamo, da je koristen

Dr. Metelsky, začnimo z glavnim. Ali s svojo pretirano ljubeznijo res hromimo svoje otroke?

- Bojim se, da bodo starši težko sprejeli to, kar bom povedal, jim bo neprijetno. Resnica je, da vse življenje čutimo do svojih otrok naklonjenost … Starši nimajo radi otrok, starši imajo radi sebe v njih. Vsak se trudi, da bi se njegov otrok uresničil na področju, kjer mu ni uspelo… Da bi imel rad svojega otroka, se moraš najprej naučiti imeti rad sebe. Precej banalna besedna zveza, ki pa je večina ljudi ne razume… Imeti se rad pomeni jasno se zavedati svojih potreb, ne da bi jih nadomestil z nadomestki in odvisnostmi… Če se imam rad, ne bom potreboval ničesar. …

In še eno neprijetno dejstvo: otroci se rodijo zaradi ene same motivacije - strahu pred smrtjo. Če bi bili nesmrtni, raje ne bi bilo družin in otrok. Zakaj? Ker potem ne bi imelo smisla iskati nekoga, ki nas razume, niti razmišljati o »sledi, ki smo jo pustili«. Zato rojevamo otroke, da se v njih ovekovečimo, da dobimo nadomestek za nesmrtnost. Ravno zato začnemo »ljubiti« sinove in hčere proti njihovi volji: pošiljati jih v neskončne, njim popolnoma nepotrebne krožke in sekcije, jih mučiti s popolnim nadzorom. In mi si menda želimo, da bi bili uspešni, a na koncu ni tako. Ker če gledamo nepristransko, skušamo svoje poglede nadomestiti v njihovem edinstvenem življenju. Ne moremo si priznati, da sta sin ali hčerka povsem drugačna človeka in ju neizmerno želimo videti kot podaljška sebe. Pripravljeni smo ohromiti vso nadaljnjo usodo otroka, če le in le nekoliko, da nadaljujemo obstoj planeta nas samih kot posameznikov.

Kaj pa materinski instinkt, mamo boli srce za otrokom?

- Točno o tem govorim. Ne misliš na sina, ampak na svoje bolno srce. In poskušate definirati njegovo življenje. Starši mislijo, da najbolje vedo, kaj otrok potrebuje. Ampak ni tako. Vsak otrok se rodi kot posebna oseba, ima svoje poslanstvo na tej zemlji, svojo usodo. Te misije ne moremo vedeti, vendar

vztrajno "vzgajamo" otroka

To je neumnost! Ljubezen do otroka je treba razumeti kot spoštovanje. In spoštujem vsako njegovo odločitev. Da, predvidevam, da lahko ta njegova odločitev povzroči slabe posledice in ga bom na to opozoril.

Če otrok reče: "Naveličan sem hoditi v šolo, nočem več tja"?

- Naj ne gre.

Si lahko predstavljate, kakšne bi bile posledice?

- Imel sem take najstniške paciente… Samo en primer: deček ni hotel v šolo in na koncu se je njegova mama strinjala, da ostane doma, a prevzame odgovornost za svoje življenje. Istega dne je zapustil šolo, teden dni kasneje je začel delati, mesec dni pozneje pa se je samovoljno vpisal v večerno šolo. Začel je bolj ali manj dobro zaslužiti, zvečer je postal odličen, zdaj pa je znan režiser v Moskvi. Prepustili so odgovornost za njegovo življenje v njegovih rokah in zgradil ga je tako, kot je želel…

tj. Ali se starši zavajajo, da mislijo, da lahko delujejo kot "faktor zadrževanja"?

- Zagotavljam vam: če otroka spoštujemo in razumemo, mu damo pravico do lastnega razvoja, vedno odraste v iznajdljivega, kreativnega, prilagodljivega. Pameten starš mora biti zelo previden, paziti, kaj si otrok želi … Psihološki svet otrok je zanimiva stvar. Povedal vam bom celo, da so prikazni ali neobstoječi prijatelji, s katerimi komunicira, daleč od neumnosti. In kategorično trdimo, da tega ni. Za otroka se zahvaljujoč tem "fantomom" metaforično razvija, izobražuje, znebi se nekaterih svojih strahov…

In ali se ne bo to spoštovanje njegove izbire prej ali slej spremenilo v "vse je dovoljeno"?

- V psihologiji obstajata koncepta notranje in zunanje reference – to so polarnosti, ki jih vgradimo v naš vrednostni sistem, ki na nas vpliva od zunaj. Otroka je treba naučiti notranje reference. Zbiranje informacij od zunaj mora biti sposobno sprejemati samostojne odločitve. Lahko

da se tega naučiš samo v praksi,

občutek svobode… Notranja referenca celo pomaga ostati zdrav. Konkreten primer: epidemija gripe se običajno začne teden dni po oglaševanju pripravkov proti gripi v časopisih in na televiziji. In ravno ljudje brez notranje reference, že seznanjeni s simptomi, se nanje uglasijo in v njih nastane bolezen… Notranja svoboda mora seveda imeti določene meje… Otroku je treba razložiti. da se njegova svoboda konča tam, kjer se začne svoboda druge osebe. tj. po načelu: "Delaj, kar hočeš, ne da bi motil druge".

Katere druge napake delamo kot starši?

- Starši pogosto govorijo o komunikacijskih težavah z otroki, namesto da bi se z njimi pogovorili sami. Moje stališče v zvezi s tem je jasno: z otrokom se morate pogovarjati enakopravno od prvih minut njegovega življenja. Ali veste, kako otroci vedo, da so ljubljeni? Samo na en način - skozi oči. Kako pogosto jih, ko komunicirate z otroki, pogledate v oči? O kakšni enakosti in medsebojni pomoči naj potem govorimo? Zakaj se pozneje čudiš, da te otrok ne posluša? Samo v oči jih gledaš, ko se z njimi boriš! Zato na ulicah srečujemo ljudi, ki nočejo srečati pogleda druge osebe, to izhaja iz otroštva. Od strahu, da se boste izpostavili, da vas bodo zmerjali … Zato, ko vaš otrok nekaj vpraša, pustite vse ostalo, se sklonite na njegov nivo, ga glejte v oči, ga poslušajte in mu razložite. V tem trenutku zate ne bi smelo obstajati nič drugega. Na ta način sem na primer pozdravil 80 odstotkov otrok, ki jecljajo. Jecljanje ni od strahu, kot pravijo babice, ki jemljejo denar za "zdravljenje". Jecljanje je posledica otrokovega nezadovoljstva s komunikacijo. Želi izraziti, kar ga zadeva, a se mu ne prisluhne. In tako poskuša govoriti vedno hitreje, da bi ga končno slišali, njegov govorni aparat pa še ni oblikovan. In začne jecljati …

O kakšni ljubezni do otroka sploh govorimo, saj njegovega mnenja ne spoštujemo,

njegove misli, njegov svet?!

Prepričan sem, da je vsaka bolezen priložnost, da si zastavite vprašanja: "Kaj ne delam prav?" Kaj se dogaja v najinem odnosu?« Otroci so v večini primerov zdravi in močni, a "zbolijo" predvsem zaradi psihičnih težav… Mislim, da v večini primerov psihiatrično pomoč potrebujejo starši, ne otroci. Najpogosteje je dovolj popraviti vedenje staršev.

Ali lahko starš nepristransko pogleda na njegovo vedenje in se popravi, popravi?

- Seveda ne. Idealna rešitev je sodelovanje s strokovnjakom. Kot alternativa: poiščite nasvet pri osebi, ki si je zaslužila vaše zaupanje, ki zna komunicirati z lastnimi otroki.

V kolikšni meri vrtci in šole pomagajo pri vzgoji otrok?

- Sploh ne pomagajo. Mi – starši, vzgojitelji in učitelji smo že dolgo zmedeni in pozabljeni na dve preprosti stvari. Šola in vrtec poučujeta, družina vzgaja. Ti dve sferi se nikakor ne smeta sekati. Osebno sem prepričan, da šola nima pravice izobraževati vašega otroka, vi pa mu niste dolžni delati domačih nalog. To sem naredil s sinom, umaknil sem se iz trenažnega procesa in izkazalo se je za zelo koristno. Učitelji so bili sprva šokirani nad takim stališčem, a so zelo kmalu ugotovili, da se ne bom umaknil. Seveda ne trdim, da nam mora biti povsem vseeno, kaj se z našim otrokom dogaja v šoli. Če bo prosil za pomoč pri domači nalogi, mu bom pomagal. Ampak samo če mene vprašate… Mislim, da bi morali z otroki hoditi tudi na roditeljske sestanke, se o vsem skupaj z njimi pogovoriti… Šola in vrtec poleg vzgoje delno opravljata še eno funkcijo - socializacijo otrok…

Starši se običajno bojijo, da bo otrok padel v slabo družbo in posledično v droge, kriminalna dejanja. Kakšen praktičen nasvet bi dali za zmanjšanje teh tveganj?

- Če se pojavijo takšna vprašanja, ste svojega otroka že zadušili, popolnoma potlačili njegovo osebnost. Kot sem rekel na začetku, če ste uspeli gojiti notranjo referenco, tj. notranje svobode v vašem otroku, bo vodja v kateri koli družbi. In ne bo nevarnosti, da bi kdo s čim vplival nanj. Če ta notranja referenca manjka, je edina stvar, ki jo lahko ponudim, srečanja s strokovnjaki. Naučiti se morate svojemu otroku dati odgovornost za svoje življenje. In po mojem mnenju se bo potem vse normaliziralo: sin ali hčerka bosta začela razmišljati o posledicah, nato pa se bosta sama rešila iz slabe družbe. Ne pozabite, da se droge pojavijo v otrokovem življenju, ko v družini vlada pomanjkanje medsebojnega spoštovanja in poskusi popolnega nadzora s strani staršev. Preprodajalci mamil ne iščejo zaman prav takšne problematične otroke. Tam - v farmacevtski družbi in sekti mu rečejo: "Tu te sprejemamo takšnega, kot si"…

Priporočena: