Stefan Danailov: Živel sem, čeprav slabo vidim

Kazalo:

Stefan Danailov: Živel sem, čeprav slabo vidim
Stefan Danailov: Živel sem, čeprav slabo vidim
Anonim

Karizmatični bolgarski igralec Stefan Danailov, ljubljenec generacij Bolgarov, je lani decembra dopolnil 73 let, a je rojstni dan že drugo leto zapored praznoval sam, brez svoje žene Marie, ki je umrla leto in pol nazaj

Zadnje čase Stefan Danailov ostaja več doma, saj mora po hudi bolezni zaradi levkemije zelo paziti na svoje zdravje. Zvezda "Vsak kilometer" si redko dovoli govoriti o svojem osebnem življenju in je popolnoma zaprt vase. "Prej nisem iskal ljudi, s tem se je ukvarjala Marija, komunicirala je z našimi prijatelji," je odkrit Danailov.

Legendarni igralec, ki je učitelj na gledališki akademiji "Krastjo Sarafov", je tudi razkril, da težko razume sedanje študente, saj nočejo brati knjig in so vse raje pred računalniki dan."Imajo željo, vendar se je duhovnost izgubila," je prepričan zvezdnik. Lambo ne skriva, da že čuti svoja leta, saj se ne počuti tako energično kot prej.

»Super človek, ljubeč, pošten, neposreden, ima zelo rad svoje učence in to tudi pokaže. Dajanje, kredo, s poprovim jezikom. On je super človek …«, ga opisujejo njegovi učenci.

Ali je veliki igralec okreval po boju s hudo boleznijo? Kako se pripravlja na nova srečanja z gledališčem in njegovimi ljudmi. Nekdanji brat Sergej iz serije "Na vsak kilometer" v odkritem pogovoru z "Doktorjem" ne skriva, da je njegovo zdravje še krhko, da še vedno slabo vidi in da raje ne zapušča svojega doma.

G. Danailov, ste oseba z velikim občutkom za realnost – ali to izhaja iz družine ali se je samoizobrazil?

- To je samoumevno! Vedeti, koliko verjeti vase, je velika stvar. Sicer pa je grozljivo – v enem trenutku se odločiš, da si ti vse, in ko padeš z višine, ne veš, kdo si in kje si. Pred kratkim sem vašemu kolegu rekel, da je bilo v moji mladosti koga zelo težko prepoznati kot zvezdo, zdaj pa zvezdniki nimajo nič s tem. Pod in nad cesto imamo roje zvezd - pri nas je vsaka tretja super.

Ne marate govoriti o sebi, niti o boleznih…

- Precej pogosto, prej in zdaj, me ljudje, ki so mi blizu, grajajo, da počnem marsikaj - gledališča, odvisnike, filme, predstave. Delala sem 24 ur na dan, z užitkom razdajala svojo energijo, misleč, da delam nekaj dobrega za ljudi, ki so mi odgovarjali z neizčrpno ljubeznijo. Ne morem več biti tak, zato komaj komuniciram.

Vsak od nas misli, da bo za vedno zdrav. Pravzaprav, preden so mi odkrili levkemijo, nisem bil nikoli bolan. Le redkokdaj se zgodi, da me kakšen prehlad, pa še »staknjen«, pusti doma za dan ali dva. Ko si mlad, nimaš časa zboleti. Nisem razmišljal o tem, ali vodim zdrav življenjski slog, spomnim se, da sem jedel tudi pozno zvečer - moje igralsko življenje podaljšuje dan, ne morem se držati ur za kosilo in večerjo. Pa tudi, kar je bilo na voljo v hotelih, na snemanju, to so jedli vsi kolegi, ne samo jaz. Toda z leti

prišle so tudi moje zdravstvene težave

Toda zadnje čase živim. Imam težave z očmi, slabo vidim, nisem več tak kot sem bil pred 10 leti - nasmejan, veder, kot me ljudje poznajo. Kemija, ki so mi jo dali, me je močno prizadela… Prosim boga, da malo popusti zanko, da ne bi imela vsak dan kakšne težave, da me kaj boli. Moj imunski sistem je porušen in se moram stalno z nečim varovati, da se ne okužim. Ne maram tega svojega življenja…

Premagali ste zahrbtno bolezen, ne pa smrti - pokosila je osebo, ki vam je bila najbližja…

- Z Mario naju je povezovalo veliko globokih in resničnih stvari. Zame ni bila samo žena, bila je oseba, ki mi je zavestno stala ob strani, oseba, ki me je vedno in v vsem brezpogojno podpirala. Njeno bolečino bom nosil v svojem srcu do konca življenja.

Česa se najpogosteje spomnite iz svojih "zdravih" let?

- S starši smo živeli na ulici "San Stefano", v središču mesta. Številni prijatelji, sorodniki, neznanci so me ustavljali na ulici že po mojem prvem nastopu v filmu »Sledi ostajajo« leta 1956 – bil sem zelo ponosen nase. Potem, ko sem bil v vojašnici, sem se nameraval prijaviti na zgodovino, a me je igralec Ivan Kondov, ki je bil že sestrin mož, dal poskusiti na VITIZ. In zgodilo se je - bila so lepa leta, imam čudovite spomine, konec koncev sem živela zelo srečno…

Na sceno ste se vrnili po več kot enoletni odsotnosti…

- nazaj sem,

strah me je, kako me bodo gledalci sprejeli

To predstavo igram že 12 let, vendar me skrbi, kako dolgo bo moja moč še zdržala. Dolgo me ni bilo na odru in ne vem, kako bom pokrila salon. Ne želim razočarati njihovih pričakovanj, sicer pa sem zelo vesel, da si me ljudje želijo in še vedno uživajo. Vedno sem bila energična, čustvena oseba, zdaj me nerodnost malo moti.

Ali ste kompromisna oseba?

- Da, sklepal sem in sklepam kompromise. Zlahka spregledam mimogrede izrečeno besedo ali namerno izzvano žalitev. Nisem jezen na nikogar – tako v življenju kot v politiki se najdejo ljudje, ki so se me lotili precej nepravično. Vedno sem jim odpustil, to je moja narava. Zdaj, ko Maria ni več na tem svetu, se malo srečujem in malo pogovarjam z ljudmi. Čeprav sem obkrožen s številnimi kakovostnimi ljudmi - dobrimi zdravniki, malo, a dobrimi igralci, imam tudi prijatelje v parlamentu.

Ne zanemarite preventive

Na tisoče Bolgarov je obolelih za rakom. In tistih, ki imajo moj tip bolezni, krvne, z levkemijo, je strašno veliko. To me zelo skrbi. Dovolim si celo govoriti s svojimi študenti o tej bolezni, jih spraševati, zahtevati od njih občasne preiskave, ker že vem, kako zahrbtna je – ko že misliš, da si na vrhuncu moči in zdravja, nenadoma izkaže se, da ne moreš vstati iz postelje, da nimaš moči premakniti noge ali roke. Tudi meni se je to zgodilo – menda prehlad, baje antibiotiki, en, dva, pa nič, nisem imela moči držati skodelico čaja. Nehala sem tudi jesti, ves čas sem se počutila zaspana. Še dobro, da so se zdravniki spomnili popolnoma pregledati mojo kri – tako so odkrili levkemijo,« z zaskrbljenostjo, a tudi upanjem, da bo zahrbtna bolezen nehala jemati toliko žrtev Lambo, deli.

Priporočena: