Ivan Lepichev: Moja prva žena je umrla za rakom v Kanadi

Kazalo:

Ivan Lepichev: Moja prva žena je umrla za rakom v Kanadi
Ivan Lepichev: Moja prva žena je umrla za rakom v Kanadi
Anonim

Košarkarski trener Ivan Lepičev se je rodil 3. avgusta 1951 v Boboševu in je v trenerskem poklicu že 37 let. Pod njegovim vodstvom je reprezentanca dosegla 5. mesto na olimpijskih igrah v Seulu 1988, bronasto medaljo na evropskem prvenstvu v Varni 1989, 8. mesto na svetovnem prvenstvu v Maleziji 1990, bron na Dobrih igrah volya v Seattlu 1990, do 4. mesta na evropskem prvenstvu v Izraelu 1991. Kot klubski trener je osvojil naslov prvaka z ženskimi ekipami »Stomana Pernik« (1992), »DZU-Stara Zagora« (1999) in »Montana« (2003). V zadnjih letih je bil na čelu "Rilski športnik-Samokov". Trenutno deluje v otroško-mladinski šoli kluba. Posebej za "Doktorja" je Ivan Lepičev delil, kako se je skozi leta fizično ohranil.

G. Lepichev, izgledate odlično, niste predebeli. Kako to dosežete?

- Pred dnevi niti Georgi Gluškov ni verjel, da bom letos dopolnil 64 let. Odraščal sem v tistih revnih letih, ko je veljalo bolj zdrav način življenja. Na vasi sem bil veliko bližje naravi. Vse življenje sem hvaležna staršem, da so mi privzgojili delovne navade. Moja generacija je odraščala na poljih, ob reki. Zelenjavo in sadje smo jedli naravnost z vrtov. V Boboševu smo vedeli, kdaj so najzgodnejše češnje in najzgodnejše slive, in smo jih pobirali z dreves. Življenja današnjih otrok so precej drugačna. So veliko bolj občutljive in niso zdrave. Drugi razlog, da sem zdaj v odlični formi, je ta, da se s športom ukvarjam že od malih nog. Šport je postal tudi moj poklic. Pomlajuje me tudi to, da se vedno družim z mladimi. Ohranja mojo voljo in poživlja moje telo. In jaz jim moram biti zgled, saj zahtevam. Od svojih diplomantov ne morem zahtevati, da so vitki, napeti, da so vedno v dobri kondiciji, ampak da so polni, odkrito rečeno, da so se zapustili. Ne morem se zrediti, ker se že 37 let nenehno dokazujem v trenerskem poklicu. Naš poklic vključuje porabo veliko živčne energije.

In kadite?

- Zdaj nisem kadilec, ne pijem. Nisem božja krava. Kadil sem, nisem se prikrajšal za samozdravljenje. A nisem pretiraval, čeprav sem imel na podlagi boljšega gmotnega položaja možnosti za več užitkov. Mogoče me je prav to rešilo. Še dobro, da delam. Kajti marsikateri sodelavec se ob upokojitvi začne počutiti nepotrebnega in se kar naenkrat postara.

Morda vas pomlajuje tudi sinček?

- Oh, ni več mlad, star je 20. Simeon študira na Tehnični univerzi v Poitiersu in trenira košarko v Franciji. Zrasel je v višino, v sebi nosi košarko. Moji starejši sinovi iz prvega zakona živijo v Kanadi že 25 let.

Od česa je umrla vaša prva žena?

- Rennie je umrl zaradi raka debelega črevesa. Ko sva se razšla, je z otroki odšla v Kanado. V tujini sem že 6 let – v Maleziji in Franciji, in vem, da je boj za preživetje. Zadovoljen sem z obema mestoma, kljub vsemu pa ostajaš tujec. A

Renny je skrbel za najina dva sinova

Lahko si predstavljam, skozi kaj je šla. Škoda, da je narava ni blagoslovila, da bi uživala v sinovih. Odšla je mlada, stara 52 let.

Ali ji zdravniki v Kanadi niso mogli pomagati?

- Najprej je bila v bolnišnici, tumorja ji niso odkrili. Po tem se težave nadaljujejo. Ko so ji končno postavili diagnozo, je med operacijo umrla. Najstarejši sin je rekel, da jim bo sodil. Ampak ne vem, kako je to lahko. Imeti moraš ogromno denarja, da jih obsodiš.

In njena mama Dobrinka Djambazova je še vedno živa. Je kapetanka ženske reprezentance, generacije Vanje Voynove. Leta 1958 so na Poljskem postali evropski prvaki.

Ali ste zdravi, jemljete zdravila za kaj?

- Samo prostata sproži alarm. Stara sem čez 60 let in ni moškega oziroma je redek pojav, da ne bi imel težav s prostato. Nisem vesoljec. Pred 7-8 leti sem zaradi živčne napetosti v službi dobil grozen glavobol. Izkazalo se je, da gre za visok krvni tlak. Hvaležna sem svoji osebni zdravnici v Samokovu, dr. Andreevi, ki mi je predpisala zdravila in mi rekla, naj se resno posvetim problemu krvnega tlaka, ker je moj poklic dejavnik tveganja, leta pa se kopičijo. Vsako jutro že 8 let jemljem majhno tabletko in tudi zdravilo za prostato. Ni mi treba jemati nobenih drugih zdravil.

Ste bili kdaj hospitalizirani?

- Lansko leto sem zaradi izjemno velike napetosti, ki je nastala v naši ekipi "Rilski športnik", dobil bolečine v trebuhu. Nekega večera sem šel na "Urgenco", hospitalizirali so me, da bi naredili test. Dvomili so, da gre za nekaj v debelem črevesu. Izkazalo se je le rahlo vnetje. Priporočena mi je bila lahka dieta – izogibanje bolj začinjeni hrani. Še nikoli nisem bila hospitalizirana in upam, da se mi to nikoli ne zgodi. Verjemite, vse bolezni pri trenerjih se največkrat pojavijo zaradi napetosti. Ampak

včasih je vse tudi vprašanje gena

Eden naših velikih košarkarskih sodnikov, Zhoro Ganchev, je umrl zaradi pljučnega raka. Nikoli ni prižgal cigarete, nikoli ni popil preveč alkohola. Ampak to je individualnost, narava. Geni naših prednikov so vgrajeni v nas. Moj dedek po materini strani je umrl pri 98. Moja mama, naj ji Bog odpusti, je umrla pri 92 letih. Tudi njena sestra je umrla pri 92 letih. Živa ima brata in sestro, ki sta stara več kot 80 let. Božja stvar je, ali bom podedoval to dolgoživost v družini.

Imate še vedno bolečine zaradi starih športnih poškodb?

- Športno pot sem končal pri 24 letih in takoj začel kot trener. Pred tem sem trdo delal in imel manjše poškodbe – nateg mišic, vezi gležnja in kolena. Nikoli pa nisem imel večje operacije. Košarka je zdaj postala zelo močna, izjemno agresivna in človek mora vzdrževati odličen fizični nivo, da se lahko zaščiti pred poškodbami.

Kam ste običajno napotili svoje diplomantke na zdravljenje travme?

- Trenutno je medicina in predvsem športna travmatologija na visoki ravni. V primeru lažjih poškodb ima klub sam opremo in možnosti za hitro okrevanje športnikov »Rilskega športnika«. Dva fanta - rehabilitator in fizioterapevt - se zelo profesionalno ukvarjata s poškodbami zaradi zvinov. Če je poškodba povezana z operacijo, so stvari odvisne od konzultacij na višji ravni, obračamo se na travmatologe in kirurge. Zdaj je tehnika na tako visoki ravni, da se brezkrvne operacije, kot je artroskopija, izvajajo brez odpiranja kolena. Magnetna resonanca takoj daje popolno sliko lezij. Tako se težava veliko hitreje odkrije in športnik hitro okreva. V času, ko sem bil košarkar, teh stvari ni bilo. Bil je samo ultrazvok in nekaj obnovitvenih postopkov. Ko sem delal z reprezentanco, smo imeli zdravnika, maserja. Država je finančno stala za nami. Imel sem tekmovalke, kot sta Marijana Chobanova in Polina Tsekova, ki sta bili operirani v tujini. Pri nas te kirurgije ni bilo in uporabljali smo medicino naprednejših držav, kot sta Nemčija in Francija. Zdaj vse to delajo bolgarski zdravniki. Toda tako prej kot zdaj se za zdravljenje daje veliko denarja.

Ali ste osebno zadovoljni z bolgarskim zdravstvenim varstvom?

- Ljudje, ki so trpeli, ki so doživeli kakšno tragedijo, imajo pravico do pritožbe. Ne morem se pritoževati. jaz sem zadovoljen. Samokov je majhno mesto, ljudje me poznajo, tudi zdravniki. Na tekmah mora biti prisoten zdravnik. In ko imam zdravstvene težave, me obravnavajo kot znano osebo. Odnos in obnašanje zdravnikov je boljše. Čeprav bi morali po Hipokratovi prisegi vse obravnavati enako. Konec koncev so tudi zdravniki ljudje.

Priporočena: