Kako se lahko bojimo, da bomo spet srečni?

Kazalo:

Kako se lahko bojimo, da bomo spet srečni?
Kako se lahko bojimo, da bomo spet srečni?
Anonim

»Želim biti spet srečen. Zaupati. Verjeti. Sanjati. Ljubiti. Vendar ne morem. Zaprl sem svoje srce in bojim se ga znova odpreti. Ker sem ljubila, on pa ni ljubil mene. Ker sem ljubil drugič, a usoda je zanj odločila drugače - umrl je. Ker sem ljubil, a tretji je izbral drugega.

Po vsakem razhodu sem si dolgo opomogla. Najprej sem se učila, kako preživeti razhod. Potem sem se učil, kako nadaljevati sam. Vsak dan sem iskala smisel, ki bi me navdihnil za življenje. Izogibal sem se ljudem, da ne bi videli bolečine, ki sem jo preživljal. Krčila sem se v ostanke sebe, da bi našla moč, da preživim prihajajoči dan. Minilo je nekaj časa, preden sem se z veseljem ponovno povezal. Ravno sem se zbral (mislim, da sem večinoma opravljal naloge za ta dan in se nisem vznemirjal zaradi interakcije z drugimi), ko me je ljubezen spet udarila.

Najprej nisem bila pozorna nanjo, celo namenoma sem ignorirala njene signale. Ampak ni nehala, niti ni odnehala. Bila je nežna, pozorna, vztrajna, iznajdljiva, močna, dajala mi je energijo … Nisem ji mogel ubežati, čeprav sem se trudil. Šla sem na zmenek. No, tega seveda nisem imenovala zmenek! Sprehod, kaj je to?! Potem smo šli v kino – nič osebnega in intimnega, kajne? Pogovori so postali pogostejši. Tudi vabila za sobotni popoldanski pouk. Ne glede na to, koliko obveznosti in dela sem imela – ostalo mi je še kakšni dve uri, za kar nisem znala najti izgovora (pa menda nisem hotela). Nisem si predstavljala, da je lahko fant, ko želi biti z mano, tako potrpežljiv in empatičen – sinhronizira z mano, da bi bil svoboden, ko bi bila jaz prosta. O vsem sva se odkrito pogovarjala – ničesar nisem varčeval in nisem molčal. Ni se vdal. Razumel me je, podpiral, molčal ob meni, me čakal. In zdaj me čaka. Ampak ne morem se bati…”

Ko smo doživeli izgubo in bolečino in se z njimi spopadli, se bojimo imeti novega partnerja, ker že vemo, da ga lahko izgubimo in neznosno trpimo. Ker že iz izkušenj vemo, da lahko naša sreča mine v trenutku. Da bi se zaščitili in ohranili, »postavimo pregrado« med seboj in osebo, ki vstopi v naše življenje. Branimo se. Zapiramo se. Sanje zamenjamo z napovedmi o morebitni resnični ali namišljeni nevarnosti, ki bo ogrozila naše počutje. Ne zaupava si. Naši odnosi so površinski, z novim življenjskim partnerjem se ne povezujemo poglobljeno.

Zaradi nastale izgube imamo zdaj:

• pričakovanje, da bomo utrpeli novo izgubo,

• pomanjkanje samozavesti;

• pomanjkanje zaupanja/vere v življenje

Kaj storimo v takšni situaciji?

Da bi se spopadli s strahom pred ponovnim doživljanjem izgube in bolečine, naredimo eno od dveh stvari:

• smo pasivni in ne ukrepamo (ne naredimo ničesar);

• smo aktivni in ukrepamo (nekaj delamo)

Pasivnost, ki izvira iz strahu, pravzaprav izvira iz nagona samoohranitve. Da bi se zaščitili pred novo bolečino v sebi, znova in znova doživljamo strah, a ne zato, da bi se z njim spopadli, ampak da bi se ga spomnili. Pasivnost, rojena iz strahu in tesnobe, lahko vodi v odvisnosti, zlorabo, impulzivna dejanja in kaj ne.

Da bi se spopadli s tem strahom, običajno razmišljamo na dva načina – destruktivno ali konstruktivno. Prvi način je model »ubogi jaz« – sebe dojema in predstavlja kot žrtev. Takole govorite o sebi: »Nimam izbire«, »Nemočen sem«, »Ne zmorem«, »Prosim, pomagajte mi«, »Odvisen sem od vas/mojih prijateljev/okoliščin/nečesa«. Takšen odnos do sebe in lastne življenjske situacije ustvarja visoko verjetnost izgube. To pa ustvarja nov strah.

Konstruktiven način soočanja s strahom je opredeljen kot "pogum". Pogum je odločanje in je v veliki meri odvisno od človekovega intelekta, temperamenta in izkušenj. Odločitev, ali narediti nekaj, česar se boji (vstopiti v novo zvezo, ponovno zaupati novemu partnerju), izhaja iz znanja o tej stvari, iz prejšnjih odločitev, povezanih s takšnimi dejanji, in

želja napredovati v življenju in ga živeti v največji možni meri

Ko se v nas dogaja taka notranja dinamika - kolebamo ali spet zaupati v ljubezen, se sprašujemo ali gremo naprej ali ostanemo sami, takrat se v nas porodi jeza. Ker ne moremo zadovoljiti svoje osnovne potrebe – ljubiti, biti ljubljen, dajati, prejemati, doživljati izmenjavo, ki poteka med moškim in žensko. Zaradi tega, poenostavljeno povedano, zbolimo. Ker se ne moremo bati biti spet srečni.

Predstavljajte si to situacijo - oseba, ki pokaže zanimanje za vas, vam pokaže, da vas ima rada, da vam je na voljo, da vam je pripravljena pomagati pri vsakodnevnih opravilih, vi pa zmrznete v nedejavnosti, stranki njega in se celo jezi na njegova dejanja. In se vprašaš, kaj počneš in zakaj. Nato se ponovno povežete s strahom pred izgubo in jeza vas popolnoma prevzame. Zmedeni ste. Ne veste, kaj storiti…

Da bi nas zaščitili pred grozečo situacijo, da bi imeli več časa za razmislek, kako ravnati do druge osebe, se lahko naše telo odzove z napadom panike – to je intenzivna različica čustvenega strahu. Izraža se z močno anksioznostjo in je časovno omejena - nastopi nenadoma in je razmeroma kratkotrajna (5-20 min.). Prisotne so burne manifestacije avtonomnega živčnega sistema (tresenje, znojenje, vročinski/hladni valovi), ki jih običajno spremlja močan strah na miselni ravni, oseba misli, da lahko vsak trenutek izgubi nadzor nad sabo in se ji bo nekaj zgodilo. mu končno celo umreti. Napadi panike so nasilne epizode tesnobe (izmenično), ki se dramatično pojavljajo in doživljamo na enak način.

Ali obstaja izhod?! Sem lahko spet srečen?

Filozofi in psihologi obravnavajo upanje kot del volje do življenja, kot čustvo, kot izkušnjo absolutnega pomena. Za nekatere od njih sta upanje in optimizem sinonima, za druge pa neodvisni realnosti izkušenj, zato govorijo tako o "optimizmu brez upanja" kot o "upanju brez optimizma".

Zame je vprašanje: "Ali sem lahko spet srečen?" zveni takole: »Ali lahko spet zaupam življenju? Ali verjamem, da mi bo spet uspelo? Ali želim podoživeti to razburljivo izkušnjo, imenovano ljubezen?”.

Priporočena: