Borislav Grncharov: Čakajo me operacije - imam metastaze

Kazalo:

Borislav Grncharov: Čakajo me operacije - imam metastaze
Borislav Grncharov: Čakajo me operacije - imam metastaze
Anonim

Borislav Grncharov se je rodil 21. maja 1943. Leta 1964 je diplomiral na studiu za pop pevce. Njegov prvi koncert je bil z Orkestrom Bolgarske radiotelevizije pod vodstvom Milcha Levieva. Koncertiral je v nekdanji ZSSR, na Poljskem, Češkoslovaškem, Madžarskem. Leta 1978 je že imel svoj orkester - "Gong". Z njim ima 400-500 koncertov na leto. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja sta skupaj s prijateljema Borisom Gudjunovom in Bojanom Ivanovom ustvarila pevski trio "Bo Bo Bo", ki je izvajal priljubljene smešne uspešnice. Njihov nastop je bil velik uspeh in pesmi so bile izdane na albumu "Lucky Boys". Leta 2007 so jo ponovno izdali na zgoščenki skupaj s svojimi najboljšimi samostojnimi skladbami v preteklih letih in priredili jubilejni koncert v dvorani 1 Narodne palače kulture.

Veliki pevec se je poslovil od svojih dveh prijateljev, sam pa bije hud boj z zahrbtno boleznijo – rakom na mehurju. Na svoji strani ima najzvestejše zaveznice - ženo Svetlo in hčerko Marijo Grančarovo. Tukaj je še, kaj je Borislav Grncharov povedal o svojem življenju.

Pozdravljeni, g. Grncharov? Kako se počutiš?

- Kar se da dobro, zdravo, hudo - duševno. Odšel je še en zvesti prijatelj - Boretto. Z ženo Svetlo sva se šla zadnjič poslovit od najine najboljše prijateljice - blizu sva si že 50 let. Boretto je bil najboljši človek, kar jih poznam. Do zadnjega je v njem živel občutek prijateljstva. Do nedavnega smo sanjali o novih pesmih … Škoda, da je Boretto odšel žalosten, zelo žalosten. Zdaj zgoraj, na nebu, sta se zbrala z Boyanom…

O čem sta se pogovarjala z Borisom Gudjunovom?

- Ko sem ga klical, sem mu govoril, naj ne skrbi, da je življenje pred nami. Vedno sem ga seveda podpiral, kolikor sem lahko. O boleznih se nisva pogovarjala – oba sva profesorja zdravstva. Obujali smo spomine na ture, kje smo bili, kaj smo počeli.

Je vaša žena v redu?

- Moja žena je v redu, tudi ona se je borila z rakom. Imam pa metastaze raka na mehurju in čaka me še več operacij. Ampak držimo – pomaga nam hčerka Marija, ki nas ne zapusti. Ko je izvedel za naše bolezni, je vse vzel v svoje roke in nam vlival zaupanje, da bo vse v redu. Življenje je boj za preživetje, spomnim se naših bitk, spominjam pa se tudi lepih trenutkov našega življenja. Upam, da je hudega konec, v zadnjih 2-3 letih smo imeli resne zdravstvene težave, nočem se jih spominjati. A vem, da jih bomo premagali. O meni

človek je popolnoma srečen,

ko ima dobro, močno in zdravo družino, ki ga podpira tako v veselju kot v bolezni.

Vaš 70. rojstni dan vam je prinesel zdravstvene težave…

- Zato nisem čutil počitnic. Dva dni po rojstnem dnevu so me operirali v "Pirogovu". Prestal sem 11-urno operacijo, zelo težko. Nekaj stvari so mi morali odstraniti na urologiji, a takrat vsaj ni bilo metastaz. Zdravnik, ki me je operiral, je bil zelo dober. Zelo težko je bilo tudi okrevanje po tako zahtevni operaciji – sledili sta kemoterapija in radioterapija. Sedaj me čakajo dve ali tri operacije - ne vem še, kje jih bom, a metastaze je treba odstraniti.

Nihče ne ve, kaj sproži raka in nihče ni imun! Rak je zdaj kot epidemija, ne poznam nikogar, ki v družini nima podobne težave. Je od umetne hrane, od umazanije, od sevanja, od stresa. Vendar za slabim vedno pride dobro - upanje je najpomembnejše, upanje in pozitivna misel!

Imate dovolj denarja za zdravila?

- Moja pokojnina je 127 BGN, zdravilo, ki ga jemljem s popustom na recept, pa 152 BGN. Niti za trenutek si nisem predstavljala, da bom prišla v podobno situacijo, v kateri država ne bo jemala skrb za svoje nekdanje zvezde. 60 % naših honorarjev je šlo v državni proračun. Po drugi strani pa svobodni pevci, kot sem jaz, niso dobili vzorca 30, ker

nismo dobili delovne knjižice

Ne vem, koliko časa mi je ostalo, a ne bom se ulegel in umrl. Če grem v remisijo, upanje raste.

Ljudje, kot sem jaz, živijo 8-9 let po remisiji.

Zdaj pomagate svoji hčerki Marii, da se vrne na oder. Ste opustili petje?

- Ne, nikoli nisem obupal. Takšna misel mi ni padla na pamet - pred operacijo sem kakšno leto jemala protibolečinske tablete. Nihče ni razumel, kako zelo me je bolelo, vedela je le moja družina. Moje telo se je postaralo, duša pa ne – vsaj tako se počutim. Ko so se začele moje bolezni, sem prenehal delati, prenehal s koncerti. Nihče se ne more izogniti udarcem usode – sprejel sem jih, a se jim uprl. Zdaj pomagam Mariji, a če bom v redu, bom nekje v začetku septembra verjetno imela koncert, s prijatelji, res zadnji v življenju.

Ali hodiš?

- Pred leti je bilo vreme mirnejše, z ženo sva hodila po parkih. Zdaj se mi ne da iti ven – umazano je in hrupno. In vzljubil sem mir in tišino.

Za kaj molite?

- Ker sva oba v stiski, prosim predvsem za zdravje - za naju in za moje najdražje. V Evropi sem obiskal skoraj vse države - Bolgarija je najlepša, naši ljudje pa so zelo revni. Zdaj molim, da se pojavi kakšen žarek upanja in se naša življenja spremenijo na bolje.

Priporočena: